Večji del umetniške produkcije Sanele Jahić, ki smo jo v zadnjih letih imeli priložnost spremljati na številnih ključnih slovenskih in mednarodnih prizoriščih sodobne umetnosti, že vseskozi nastaja v zelo zahtevnem območju konstruiranja zapletenih umetniških strojev in naprav. Njen, navidezno prevladujoč svet tehnoloških eksperimentov pa je vse prej kot le svet tehnologije »per se«. S svojimi stroji ima umetnica nek, skorajda Kafkovski odnos. Vizualno in konstrukcijsko delikatne naprave/objekte namreč Jahićeva že nekaj let razvija predvsem v sociološkem kontekstu pa tudi likovnem smislu raziskovanja pojma in pomena slike/slikovnega. V svet strojev, za katerega naj bi sicer veljal značaj nezmotljivosti in brezhibnosti, avtorica nenehno razvojno posega v smeri njegovega vedno novega izpopolnjevanja. S tem vanj vnaša element človeškega faktorja in s tem možnosti napake ter določeno krhkost pa tudi možnost popravkov ali regeneracije nekega stanja. Tehnologijo avtorica torej izrablja zlasti v smislu raziskave samih procesov, skozi katere se preko različnih medijev proizvajajo v naš svet fenomeni podobe/videza/pojavnosti, ki je prav tako krhka in v svojem bistvu spremenljiva. Na ta način avtorica posledično tematizira ključna vprašanja povezana s pojmi človekove percepcije kot take in slike kot mnogo bolj razširjenega vizualnega polja od zgolj »iluzionističnega okna« ali »ekrana«, ki ga je nekoč umetno uokvirilo klasično slikarstvo. A pri tem se Jahićeva ne odreka (klasičnim) slikarskim vprašanjem, mnogim prav s tem ostaja zavezana, le da se jim v iskanju in nenehnem prespraševanju avtentične narave slike skuša približati iz drugega zornega kota. Zato tudi sam koncept projektov temelji na istočasnem sprejemanju a hkrati tudi preseganju obstoječih omejitev. Torej na tistem produktivnem eklekticizmu, ki omogoča sveže/drugačne umetniške spoje.
Avtoričino strukturiranje projektov tako namenoma temelji na zavestnem kombiniranju zahtevnih in sofisticiranih sodobnih mehanizmov s preverjenimi starimi tehnologijami. To omogoča odkrito soočanje ne le prednosti ampak tudi slabosti različnih praks in rezultira v učinkovitih hibridnih rešitvah, vključno z njihovimi možnimi napakami. S tem seveda Jahićeva predvsem formalizira svojo osnovno vsebinsko vodilo, saj se v resnici preko vseh teh hi/low-tech strojev podaja v še mnogo bolj poduhovljene in poglobljene teme. V, danes oddaljen in tihi svet Platonove votline, kjer ne razdeluje več toliko likovna, kot že bolj filozofska vprašanja. V svet razmišljanja o razmerjih in nasprotjih, o izvornem v obsegu ideja-slika-iluzija-resnica-predmet-podoba. In ker so njena stališča zavestno tako polna tistih lastnih notranjih kontradikcij in nenehnih prespraševanj, bi lahko rekli, da so blizu celo konceptu t.i. Objektivne misli (Bachelard). Pa tudi umetniški produkciji zgodovinskih avantgard, ki so prav tako prakso ustvarjanja navideznih vizualnih nesporazumov že takrat prepoznale kot vitalno pogonsko gorivo umetnosti s specifično estetiko.
Jahićeva razmišlja v smeri kritične in pametne uporabe tehnologij in strojev v smislu poskusa preseganja ustaljenih konceptov, raziskovanja nerešljivega, širjenja našega obzorja, kot je vrednote take prakse poudarjal tudi Meštrovič (Nove tendence). Torej po načelu sprejemanja znanega z željo po kontinuiranem spreminjanju. Njena slika zato, tako kot nekoč Malevičeva, danes (ponovno/še vedno) ne želi biti tisto lažno okno in prevara, ki z iluzijo neke naslikane podobe prekrije pravo resnico o njej kot ploskovitem kosu platna, premazanem s pigmentom. Jahićeva želi »zgolj« po/kazati na njeno pravo resničnost, seveda na njej lasten in inovativen način. Svojo sliko namreč gradi iz, za klasično slikarstvo, nenavadnih elementov kot sta npr. ogenj in svetloba, ki pa ju razume kot možen alternativni slikarski material. Želi pokazati njihov videz, tak kot je v resnici -kot sta to reševala že Bauhaus in konstruktivisti in miselnosti katerih je tudi sama, zaradi širine in odprtega, vizionarskega pogleda v prihodnost tako privržena. Paradoks pri tem pa je, da je ta videz zelo težko uloviti, omejiti. Netaktilne, nestatične, pretočne oblike podob, zgrajene iz efektov svetlobnih sevanj, preko teh strojev, v zelo kratkih časovnih intervalih nenehno nastajajo in izginevajo. Njihov fluidni videz je nemogoče ujeti v nek stabilen okvir, ki bi nam omogočal fiksacijo pogleda na njen videz. Tu pa nastopi trik, saj s poskusom razkritja slike in njene materije, v vsej njeni avtentični »goloti«, pride prav do tistega paradoksalnega, nasprotnega efekta, ki ga avtorica pravzaprav v resnici išče in tudi uporabi kot osrednje gorivo svojih projektov. Ker gre za nematerialno sliko, ki je v svoji izginjajoči in spreminjajoči se naravi neoprijemljiva, le ta učinkuje prav tako iluzorno. A dejstvo, da nastala podoba ni mišljena kot prevara, ampak je resnična in avtentična ter ima celo svoje »napake«, celoto postavlja v čisto nasprotno luč od pogostega siceršnjega slikarskega iskanja laži.
Kontinuirano gibanje in spreminjanje vseh teh polzečih slik, ki jih proizvajajo avtoričini stroji in naprave, daje celoti še dodatno vlogo vizualnega dogodka. Razumemo ga lahko tudi kot sklepni avtoričin samo/ironični komentar, ki pokaže, kako dvoumne in relativne pomene pravzaprav nosi vsakršna ideja slike kot take; tako v kontekstu terminološkega konteksta besede kot v simbolnem kontekstu obravnavanja podobe. Eksplicitna prisotnost konstrukcije stroja kot nosilca in okvirja iz/preko/v/na katera se pretakajo slike oziroma njene substance, nakazuje prav to relativnost. Bodisi, da gre za avtoričino Ognjeno sliko, za Sekalce, za Skener, za Masko, za Mehanična knjigo ali druge, ki bi jim po Groysu lahko rekli celo »paradoks-objekti«, Jahićeva v njih nadgrajuje stare resnice. V nenehni veri v smisel sprememb išče nove, saj ve, da ne obstaja le ena sama. V kontekstu razstave, ki je zasnovana kot poskus prereza avtoričinega dosedanjega ustvarjanja, se slednje tako lahko končno pokaže tudi kot povezovalna, večplastna zgodba vseh njenih projektov, hkrati pa njen Platonistični odnos do sveta prav na ta način pride še posebej do izraza.
BARBARA STERLE VURNIK
 |
| Dizajn: Tina Brezovnik |
